Impresije iz osame
 
V času socialne distance ste pesnice in pesniki znova pokazali, kako pomembna je umetnost – tudi, ali pa morda še posebej? – v kriznih obdobjih. V samo desetih dneh ste se našemu povabilu odzvali s šestdesetimi pesmimi.
Sedemindvajset impresij iz osame je skrbno izbral Dejan Koban, ustanovitelj neformalne umetniške zadruge Ignor.
Prijetno branje vam želimo, Layerjeva založba
 

Rekreacija v času korone

Danes sem se zbudil.
Stopil na tehtnico,
kila preveč.
Prižgem čik, ga skadim
ob kavi.
Mogoče je sreda ali
četrtek.
Vsi dnevi so isti v
samoizolaciji.
Kompenziram za
vsakodnevne dražljaje,
z redno masturbacijo.

Moral bi delati, delati,
se samoizpopolnjevati,
meditirati in brati.

Izoliran, sam, med vrati.
- Črt Štrubelj
 
 

***

Duši me sladkoben dim, nehaj me
gledati postrani.

Zakaj sprašuješ, če mi je vroče
pod povečevalnim steklom?

Oprosti, ker načenjam tvoje potrpljenje,
vendar iz te muhe ne bo slona.

Nič nimam proti spanju na preprogi,
dokler me ne požrejo mravlje.
- Tim Januška
 
 

***

Naučil sem se
kako se ljubi na daljavo
smehlja iz drugega kontinenta
deli objeme in komplimente
preko morja
naučil sem se
obstajati v tujem
z mislijo nate
na poletje
ko se zopet prerineva
do sredine
do bukovega gozda
kjer sva si prvič vzela
otroštvo.
- Tom Veber
 
 

***

Ljubiti se je treba
z ribami plačevati z dotiki
namiliti nebesa
da dežuje milne
mehurčke obstajati v jamah
obstajati v odmevu
stati v temi
z zaprtimi očmi
z rumenimi dežniki za
rokavi obstajati z
namenom da se zožijo
mesta razrastejo
gozdovi poljubijo
celine v nove
celote.
- Tom Veber
 
 

Kislost pomaranč

Skušam ohraniti svoje klokotajoče notranje organe na mestu,
medtem ko dežne kaplje močijo okna.
Dobro je.
Še preden se bodo vrata odprla,
lahko pričakujemo prihod štirih jezdecev apokalipse.
Zdrznem se, ko stol pade po tleh
in se okno razbije.
Tisoče drobnih koščkov.
Stojim v črepinjah,
ki jih zaliva moja kri
in jih obarva
rdeče.
- Ajda Eler
 
 

Objem tišine

in potem je malo stanovanje brez miru
in potem je glasno jutranje vreščanje ptic
in potem je vrela kava
in potem je glasen poteg starega stola po lesenih tleh
in potem je glasno brezobzirno žvižganje
in potem je trkanje na vrata
in potem je klicanje na zažgano kosilo
in potem je moj tihi jok

in potem je cesta
in potem sem samo jaz
in potem je mir
- Neja Rakušček
 
 

Nova obzorja

ej, a si videl?
naša hiša je polna polic
ki so polne srednje grdih lončkov
ki jih za nobeno ceno ne bi kupil sam
in veliko je litrov vina
takega poceni
katerega te je malce sram
ponuditi dobrim gostom
in koliko je brezveznih spominkov
iz krajev kjer nas ni bilo
in nikoli ne bomo
ampak naredijo hišo lepo
pa koliko je teh družabnih iger
ki jih nimaš s kom igrati
ker je ta stara bajta
že leta polna mrtvakov
in kam naj pospravim
te stare kasete
drugam kot v smeti
ker so že lep čas brez občinstva
od kje so prišle
te glasne tiktakajoče ure
in kaj skrivajo
razen meritve bednega časa
ampak je polna poceni šarma
in če se ne ustaviš
poslušaš in gledaš se zdi
da nikoli ni obstajal
- Neja Rakušček
 
 

Ne tako zelo alternativna medicina

Dajte empatiji obraz
in ga izmaličite
do absolutne neprepoznavnosti.
Potem ji nadenite brkato masko
in poimenujte totalitarizem.
- Gal Grobovšek
 
 

zakaj brati poezijo?

le pisava
onstran pisave
je dovolj abstraktna
da nas lahko
nagovori
- Aleš Jelenko
 
 

***

Čeprav se jutri
zdi daleč stran,
bo prišel čas,
ko bomo z odprtimi očmi
znova vdihnili
prve poljube pomladi
in današnje sence
bodo samo še datum
na pozabljenem
koledarju.
- Aljaž Pestotnik
 
 

***

Bojazljivi trni
so odpadli
na obnemela tla;
kdo bo žel usedlino
iz kavnega lončka,
če je naša praznina
samo odmev
samogovorov
v glavi?
- Aljaž Pestotnik
 
 

***

spomniti se vrat pri dispanzerju za mentalno
zdravje in spomniti se biti sam ali sama in nič ne
zaleže – vse, kar ostane je samo še prazno
mrmranje sredi glave in to je vse, kar imaš pa veš,
da je samota
 
prespiš svoje slabosti in se zbudiš v svet kjer je
vsa žalost minila in je ostala samo še bridkost; svet,
a si zamenjal eno bolezen z drugo? pravi virusi so
še vedno trpki, trdi in sivi in nič ne bo zaleglo.
 
srce seže po zlatu
kovanec pade med prste
ogledalo pozdravi narcisa
telo sprejme tuje telo,
svinec prebije nežnost,
vse se bo končalo
šele ob koncu.
- Aljaž Pestotnik
 
 

Balkonska impresija

Ko sediš na balkonu,
opazuješ modrino neba
nihče več ne igra
križcev in krogcev
na njenem površju.
Zaznaš vonj češnjevca
in ti je žal
da ne sediš na balkonu v Benetkah,
kjer bi užival v plesu divjega pelikana
in v delfinovem spevu.
Tako na balkonu v Bruslju
samo razmišljaš,
če se po Egiptu že sprehaja
Sfinga
s svojimi neskončnimi vprašanji.
- Ananda Boutoute
 
 

Navadni lapuh (Tussilago farfara)

Naenkrat je vse šlo po zlu:
gorela so pljuča planeta,
da je mešičke naših dejanj
napolnil temni dim slutnje.
Gorela so tako divje in nezaustavljivo,
da so zajela sleherno nečloveško bitje,
dokler ni ozračja prežel srhljiv duh
po scvrtem mesu in dlakah.
Zadnja iskrica se je razpočila, razpršila
in se kot zanka ujela v človeških telesih.
Naenkrat je vse šlo po zlu:
gorela so pljuča človeka.
- Tanja Badalič
 
 
kako se resnice ne skrivajo več tam,
kjer sem jih naučena iskati. se preusmerjam
v neko novo življenje. iz tesnega stanovanja
na daljavo pogrešam domače hribovje,
prisluškujem bližnjim stanovanjem.
kako se s potomci volka igrajo
na parketu. zajemajo spomine na čas,
ko smo si komajda pretegnili noge.
komaj kam premaknili. navznoter
so se prerazporedili naši strahovi,
mehka čutenja. ko smo se trudili:
za rožnatimi zavesami vek
lahkotno zatipati proti prihajajočemu.
- Nina Medved
 
 

Pod krono norosti

Se bodo odprle zakrknjene veke,
zdaj, ko so prazne vse ulice,
zdaj, ko je usahnil ritem,
ritem, ki v svoji diktaturi ne drži več takta,
nad enim samim,
nad enim in edinim,
nad tistim, ki ni v nikogaršnji lasti.
Se že vidi skozi steklen vodnjak,
premazan z mastjo nelagodja,
že slišiš skozi ropot,
katerega so ušesa nadomestila za glas tišine,
v tej novi zvijači osvajanja,
iz trosov hijen do mravljišča,
ko pade kocka oblasti,
in prva domina izgubi nadzor,
pod krono norosti poteze zarot,
pod krono zarot samega sebe,
v divjini vseh bitk dualnosti,
da ne uloviš se v nevihto …
si le opazovalec svoje reke,
z enim samim,
z enim in edinim ...
- Luka Višnikar
 
 

Kaos, red in življenje

Vprašaj ribe, kite,
vprašaj vrane, galebe in nočne metulje,
vprašaj še ostale ptice, kako
izpustiti iz rok to krhko predvidljivost,
kako poleteti iz strehe razuma,
saj nihče se več ne more skriti ...
vse manj, vse bolj …
ko enkrat postaviš teleskop,
ko ni več poti nazaj,
ko razpreš plašč osebnosti,
vse manj, vse bolj
občutiš težnjo tega sodnega dne,
izven rešetk omejenosti,
na neskončnem hodniku zrcal,
s prsti drsiš po freskah upanja,
zdaj, ko čas se je ustavil,
sprašuješ se: bodo iz te podrtije zrasle vrtnice,
ali bodo vso to kramo pobrale zveri.
Jaz, že tako zamaknjen,
slišim le strune svojega srca,
melodijo prvih toplih žarkov,
sestavljam besede v povedi,
še iščem stik z božanstvom …
povzdigujem ta moment,
tipam v zakulisje gozdov,
nastavljam pasti ujete resnice,
kjer bi se našla v spoznanju:
da dejanja brez pomena
prinašajo svobodo.
Vprašaj delfine, labode,
vprašaj plazilce in dvoživke,
vprašaj pisce zlate dobe,
vprašaj tiste, ki so bližje.
- Luka Višnikar
 
 

Minute iz požara

Minute, preden smo si upali v tišini prižgati cigareto,
so gorele –
sence so se po stenah plazile do nas in
v imenu zmage držale baklo v rokah.
Svet gori v tem trenutku in sencam ni konca –
nenehno polnimo vrče in
posode z vodo,
da bi nekako zaustavili požar –
kres, ki vabi ljudi na
drugo stran,
kot žrtve za obči blagor,
v imenu božje žeje.
Svet gori prav v tem trenutku,
ljudje umirajo,
telesa so natovorjena
na poti do skupnega groba,
truplo na truplo,
pokopališča polna in
bog naglušen.
Jaz pa sedim na najini mali strehi,
stran od pogledov mimoidočih,
toda nisem gluha za njihove pogovore.
Sosedov pes ne neha bevskati
in črni sršeni si gradijo svoj dom v tej stari hiši.
Če bi lahko videla smisel v teh malih dogodkih,
bi pisala o njih kot o niti med vsem kar se dogaja
tako blizu te male strehe,
ampak konec koncev so to le psi in sršeni in občasni
golobi in govoreči ljudje.
- Anamaria Varga Okorn
 
 

Večnost

Z radostjo celega bitja
in kirurško odločnostjo
sem razprla svojo trebušno ravnico
v lepo, mehko, rjavo njivico.
Spomladi.
Polagam semena vanjo,
kličem veter in vihar,
ruvam pleve,
s prsti grabim kamenje.
Za sad spoznanja mi je mar.
Ta lakota po svobodi
- da zevam kakor riba -
strastno šteje zeli
poleti
prignane iz zemlje v žarenje.
Jaz in moj moški
tečeva. V sivini jesenskega neba
s pogledi oblačiva tihe nasmehe.
Vlažna zemlja cmoka
in v prsi vlečem njen vonj;
voljna je preproga toplega listja,
da prejme sadove v hrambo in zavetje.
Jaz in moj moški
se zadihana zlekneva
eden zraven drugega.
Kar naj pride zima,
midva sva pripravljena.
- Andreja Kosec
 
 

Uporaba kvazi-estrade kot opija za ljudstvo

Čuki vsak kurčev dan,
umivaj si roke, peri si zobe,
risanko poglej in pojdi spat.
Vse dokler dragi tovariš
Sodržavljan
spet ne vprežemo
ti pluga za vrat.
- Anže Kutnjak
 
 

lepo se je razkazovati skozi zatemnitev

I.
vidim vas,
vidim kataklizmo odrešenega telesa,
vidim kastrirane ude med pridigo,
vidim gologlavo avtoriteto in zatohlost vaših glasov,
vidim kako preganjate svež veter v kotlino spomina,
kako s pohotnimi rokami segate v mošnje,
kako pristrižete dihanje v kali želodca,
kako žanjete možgane kot koruzo,
kako bruhate z otroki med zobmi,
kako pesmi porežete peruti.
II.
sledim vam,
za ovratnik vam diham,
z vaših zaprašenih misli trgam korenine,
vaše molitve prekinjam gol in razbohoten,
beležim sence, ki jih spuščate nad ramena ljudstva,
sledim vašemu izpraznjenemu gobcanju,
vašim pištolam in policijskim uram,
vašim avtoritarnim prdcem uma.
III.
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste sneli pokrova z moje glave,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka,
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
- Miha Maurič
 
 

sidro lune je spuščeno

z gibom, skrčenim na omejitev telesa,
se klatim po ugasnjenih pokrajinah noči,
po ulicah, umitih v kolesju mraka,
s pozabljenim hrupom dneva v naročju.
po zabetonirani reži sobe hodim
z ohlajenim dotikom in bosim pogledom.
poslušam sapo, oprijeto v dim,
ki trešči ob mrtvo spokojnost,
trohneči smeh avtomobilov,
ki z vodenimi očmi drvijo v nikamor.
gledam čevlje, pospravljene na podstrešje,
osvobojene spodrezanih nog,
nespečnost, razhojeno kot sneg,
zaprto v hladu besa.
v izpraznjeno svobodo segam,
v zamejen dostop,
ki odzvanja v topem koraku.
izrišem se v kotanji,
zaobljeni do sence.

moje oko je svetilo.
- Miha Maurič
 
 

Sreda (dan, ko sem se vračal k njej)

Prihajam v tvoje kraje (nekdaj moje),
prinašam ti vonj Belega mesta
in usta polna zlatega in rdečega listja.
Prinašam ti nasmehe otrok,
bolj lačnih kot sitih,
hrup mestnih avtobusov,
uvoženih iz Turčije.
Prinašam letake za predstave,
za festivale, za filme, za razprodaje,
tako žive in tako pisane,
kot jih v tvojih krajih (nekdaj mojih) ni.
Prinašam rano ali dve,
za zakrpat bosta preden spet odidem
tja v Belo mesto.
- Ajdin Huzejrović
 
 

Nedelja (dan, ki bi ga rad izbrisal)

Če bi lahko vzel nazaj
en dan,
bi vzel nazaj nedeljo.
Počakal bi, da mine mirno,
da povem ti, da še ne odhajam
in, da bo jutri novo jutro,
teden nov in življenje novo.
- Ajdin Huzejrović
 
 

Zanka

In samo še okno
mi daje up –
up in spomin in zapeljivo vabilo.
No, pa ogledalo.
Čaka, da ga razbijem,
razgrizem in si porežem žrelo.
Ne mara, kadar nemo zrem.
Provocira in zbada,
dokler se mi glava ne zatrese za pol sekunde
in takrat vem –
sama sebe bom znorela.
Zadnje čase več buljim v ogledalo
kot skozi okno.
Dušo si ogledujem,
vso luknjasto, ob kotih plesnivo,
po ceveh mi teče hladna rja.
Aprilskega sonca ne spuščam
več noter,
zrem si v oči, dokler se mi zenice
ne razlijejo v zrklo.
Načenjam pogovore sama s sabo –
ne vem, kje se en konča in drugi načne.
Vse, kar imam, so zlepljene misli,
suha usta, spraskane dlani.
In samo še okno
- Neja Zupan
 
 

geneza

časi in dobe in sezone
se spreminjajo
medtem ko ti in jaz
                jaz in ti
strmiva v odsev v jezeru
in se sprašujeva
če naju bo čas morda
pozabil
in nama
odpustil
za naivne misli
za plehke pesmi.
v ozadju slišiva
ritem vojnih bobnov
tup
         tup
tup
in stisnjenih dlani
izdihujeva molitve v tujih jezikih
moledujeva
za čas
brez
časa.
tup
        tup
tup
slišiva
trup
       trup
trup
pada
medtem ko ti in jaz
                      jaz
strmim v odsev v jezeru
in posipavam prah
da posadim
nove generacije.
- Neja Zupan
 
 

drobtinice v kotih

težko mi je govoriti
z malo besedami
čeprav poznam le
malo

besed.
zato ti zdaj
le na hitro
šepnem
malo
besedo:

 
ljubim.
- Neja Zupan