Layer Club Special 2017

 

Layerjeva hiša - hiša umetnikov ponosno predstavlja zidno poslikavo Davida Almajerja na zidu ob terasi Layerjeve kavarne in kratke zgodbe, ki so jih napisali dijaki Gimnazije Kranj. Triindvajset osebnosti, ki so pomembno vplivale na kulturno identiteto Slovencev, za skupino dijakov predstavlja izziv kreativnega pisanja, s katerim se soočijo ustvarjalno in s polno mero domišljije. Anekdote, resnične in izmišljene, so postavljene v različna obdobja slovenske zgodovine in v evropski prostor, s težiščem na prostoru Slovenije. V zgodbah so močno zastopani motivi slovenskega jezika in narodne identitete, večkrat v odnosu do nemških vplivov. Z veliko mero zadovoljstva potrjujemo, da se mladi še kako zavedajo bogatosti našega jezika ter pomena slovenske znanosti in umetnosti. 

Layer Club Special je Almajerjeva zidna poslikava, kjer sebe duhovito naslika v družbi dvaindvajsetih osebnosti iz sveta kulture, umetnosti in znanosti na Slovenskem. Predstavlja ujet trenutek v času, ki se ne ozira na logiko, v njem so se našle zgodbe od 16. do 20. stoletja. Osebe v desnem prostoru stavijo, kdo bo zdržal dlje - Leon Štukelj ali Ivana Kobilca. Bo Leonu uspelo držati pozo na šanku? Ga bo Ivani uspelo naslikati? Kdo je zmagovalec, ko so vsi zmagovalci? 

David Almajer je avtor verjetno najbolj znanih kranjskih zidnih poslikav, ki se nahajajo na Tomšičevi ulici na steni nekdanjega lokala Ajda, kasneje Črnega Barona ter Jazz Cluba, in prikazujejo različne jazz glasbenike. Skupaj s partnerko Evo Berce ustvarja unikatne keramične izdelke pod znamko Flamma Art. 

 

Besedila (in tiskovina v slovenskem in angleškem jeziku) so nastala v sklopu mladinskega projekta Žlahtne kranjske cvetó nam besede. Projekt je podprla Mestna občina Kranj. 

Zahvala: Ana Žunič, prof. Martina Lušina Basaj in prof. Bernarda Lenaršič 

 

 

SKUPINSKI PORTRET V SLOVENSKEM SLIKARSTVU

Skupinski portret je v slovenskem prostoru sorazmerno redek motiv, saj ga zasledimo šele v začetku 19. stoletja. Povezan je s pomembnimi dogodki v življenju družin in kot tak rezultat naročnikove želje in umetnikove ustvarjalne spretnosti. Kasneje se t. i. skupinski portreti pojavljajo v obliki karikatur, nagnjenih k satirični, humoreskni ali groteskni predlogi. Jurij Šubic (verjetno prva karikatura, katere avtorstvo je znano) prikazuje Bleiweisa s staroslovenci (1881). Na prelomu stoletja se pojavijo skupinski portreti stanovskih društev. Mojstri tega žanra so Hinko Smrekar (»Slovenska umetniška razstava« (okr. 1909), »Slovenski literati v nebesih« (1913), »Maškarada slovenskih upodabljajočih umetnikov« (1913)), Maksim Gaspari (»Mati Slovenija«, Cleveland, OH, 1923), Vesnan Gvidon Briolla ter slikar in glasbenik Saša Šantel (skupinska slika slovenskih skladateljev v mali dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani (1936), na kateri je skozi portrete skladateljev prikazan 400-letni razvoj slovenske glasbe, začenši s Primožem Trubarjem. Kompozicija in slog velike slike se približujeta ozračju meščanskega realizma s prepoznavnimi obrazi, detajli in atributi.) Slikar z najobsežnejšim opusom monumentanega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem pa je Slavko Pengov, ki je v tehnikah freska, mozaik in sgraffito poslikal številne cerkve in profana poslopja. Freska (1958) v palači Skupščine RS je kar 67,4 m dolga in 1,4 m visoka. V časovnem traku prikazuje zgodovino slovenskega naroda od preseljevanja ljudstev do obdobja po koncu druge svetovne vojne. V redek krog ustvarjalcev skupinskega portreta sodi tudi David Almajer iz hiše umetnikov Layer, ki se je na zelo domiseln način lotil preobrazbe starega zidu na Layerjevem vrtu. David je avtor verjetno najbolj znanih kranjskih zidnih poslikav, ki se nahajajo na Tomšičevi ulici na steni nekdanjega lokala Črni Baron in prikazujejo glasbenike Johna Coltranea, Jaca Pastoriusa in druge. Mural (ne gre za »pravo fresko«, ki je vrsta stenskega barvanja z naravnimi barvami na sveži omet stene) dimenzij 3 x 6-7m je obnovljeni zid, prevlečen s fino silikatno malto za staro gradnjo. Barve so kombinacija temeljne zunanje zidne barve z akrili za boljšo obstojnost in paraprepustnost. Naslov dela je »Layer club special«, »Podrimo zidove in spustimo pot kulturi«. S posluževanjem trompe- l’œil slikarske tehnike je upodobil porušen zid, ki se kot okvir odpira v gledališko scenografijo s protagonisti, v katerih prepoznamo znamenite Slovence iz različnih časovnih obdobij. Liki so povzeti po starejših likovnih in fotografskih upodobitvah in upodobljeni v črno-beli maniri. Avtor jih je preoblikoval z lastno interpretacijo, drugačnim zornim kotom ter v opravi in okolju drugega časa. Ni pa jim odvzel prepoznavnih karakteristik v portretu. Almajer z optično iluzijo murala v muralu simbolično odpira pot kulturi, ki je danes v podrejenem položaju, saj prevečkrat zidamo zidove čez kulturo in znanost.

Petra Vencelj, univ. dipl. geograf in umet. zgod.

 

JOŽEF STEFAN

Kot verjetno veste, se je naš Stefan ukvarjal s fizikalnimi pojavi. Eden pomembnejših je tudi zakon o širjenju toplote. Anekdota o tem zakonu pa je naslednja. V mladosti, ko je obiskoval benediktinsko gimnazijo, je s prijatelji ustanovil literarni krožek. Na ta krožek so hodile tudi mlade dame. Ker je bil ravno v tistih letih, se je zaljubil v eno izmed obiskovalk krožka po imenu Johana. Iskal je načine, da bi vsaj za trenutek ujel njeno pozornost. Kot anonimni ljubimec ji je pošiljal tudi izpovedne pesmi. Johana si je na smrt želela izvedeti vsaj njegovo ime. Ker pa je Jožef pesmi prinašal le v poznih nočnih urah, se je mlada Johana odločila, da prebedi noč in počaka skrivnostnega fanta. Ura je že davno polnoč bila, ko se je iz grma le prikazal naš Jožef. Bil je tako lep, da je Johana omedlela ter padla čez balkon. Jožef pa se je trušča, ki ga je povzročila s svojim drobnim telescem prestrašil in urno odšel. Naslednje jutro je na gimnazijskem dvorišču zaman iskala lepi obraz. Jožefa namreč ni bilo v šoli tisti dan, saj je bil ves pretresen od sinočnjega dogodka. Bila je tako obupana, da je razmišljala celo o ponovnem skoku čez balkon. Jožef, naša pametna glava, pa je seveda to predvidel in naslednjo noč čakal pod balkonom. Ura je zopet že davno polnoč bila, ko naša Johana je z balkona skočila. Jožef pa jo je s svojimi močnimi rokami ujel ter stisnil k sebi. Prvič v življenju je čutil pravo žensko toplino. Tedaj ga je prešinila misel o širjenju toplote od človeka do človeka. Spustil je Johano na mrzli sneg in stekel domov, da bi zapisal to fascinantno ugotovitev. Tako je nastala slavna teorija o širjenju toplote, lepe Johane pa žal nikoli ni osvojil.

Rok Štular, Jaka Knific, 2. c

 

JANEZ PUHAR

Ali vas fascinira fotografija na steklo? Če vas, potem se zahvalite briljantnemu možaku, Janezu Puharju. Kljub poklicu duhovnika je s svojo zagnanostjo, zavzetostjo, strpnostjo in eksperimentiranjem dosegel nekaj neverjetnega – fotografijo na steklo. Njegovo življenje, ki ga je zajemal z veliko žlico, se je začelo 26. avgusta 1814 v Kranju. Neko noč je Janez gledal skozi okno in videl čudovito pokrajino. Rekel si je: “Zakaj je steklo prozorno? Zakaj ga ne bi obarval v motiv, ki ga želi človek čustveno zaznati?” Tako je šel v svojo vrtno kočo, ki jo je poimenoval laboratorij. Vzel je žveplo, mastiks, brom, jod, živo srebro in alkohol, ki ga je uporabil tako za umetnino kot tudi za uravnavanje svojega psihičnega ravnovesja. S temi snovmi je preizkušal različne načine izdelave samega izdelka. Iz laboratorija je odšel ponosen, vesel, z emocijo uspeha ter z malo meglenimi mislimi. (Svoja spoznanja je poročal ljudstvu in ti so ga občudovali, spoštovali ter mu segli v roko kot izumitelju.)

Blaž Erzar, Peter Hafner, 2. c

 

JURIJ VEGA

Če bi v razredu gimnazijcev 2. letnika vprašali, kdo je najbolj znan slo-venski matematik, bi v šali zaklical ime svojega profesorja matematike. A v resnici bi vsi vedeli, da gre za Jurija Veho, slovenskega matematika, fizika, meteo … Ne, tukaj ni napake, čeprav bralec verjetno misli, da gre za napako pri pisanju ali za slabo preučeno temo pisanja. No, da dokončam, bil je slovenski matematik, fizik, meteorolog, geodet pa tudi topniški častnik. Bralec je zdaj gotovo že nestrpen, če oba misliva na istega človeka. Da, gre za Jurija Vego, slovenskega mate … Ne bom se spet ponavljal. Verjetno se bralec sprašuje, kaj je razlog za prejšnji nesporazum. Takoj razložim, najprej pa bi rad zgodbo pripeljal do tega. Vega se je rodil 23. marca 1754 v kmečki družini, šolal se je na jezuitski gimnaziji in na liceju. Profesorica materinščine bi želela, da dodam, da je bil njegov sošolec Linhart, a tega nalašč ne bom omenil. Torej, leta 1780 se je Vega vpisal v cesarsko armado na Dunaju. Takrat se je odločil, da spremeni svoj dotedanji priimek Veha v Vego. Razloge za to odločitev lahko skupaj poiščemo. Morda se mu je zdel dotedanji priimek preveč sramoten - veha je namreč lesen zamašek za sode in hkrati pomeni tudi štrleč zeljni list. Je Vega slutil, da bo nekoč dobil dedni baronski naslov in pravico do grba ter se mu je zdel štrleč zeljni list neprimerna izbira? Je zato raje prevzel priimek španskega pesnika Lopeja de Vege? Morda pa se mu je zdel dotedanji priimek neprimeren za vojsko, saj je veha tudi izraz za omahljivca. To dejstvo pa mu v vojski najbrž ne bi kaj prida koristilo. Še enkrat pa bi rad poudaril, da so te teorije zgolj moja izmišljotina. Kot matematik je Vega izračunal 137 decimalk števila Pi in držal rekord 52 let. Pisal je znanstvene članke iz matematike, fizike in astronomije. Mnogi so doživeli tudi ponatise in mu prinesli velik sloves. Kot fizik pa se je največ ukvarjal z astronomijo. Izračunal je mase planetov in satelitov ter razdalje med njimi, prav tako pa se je posvečal gravitaciji. Njegova smrt je skrivnostna in nepojasnjena. Njegovo truplo je bilo naj-deno v Donavi. Uradno pravijo, da je šlo za nesrečo, obstajajo pa tudi razlage, ki trdijo, da je bil umorjen. Vsako ugibanje je odveč, a nekateri pravijo, da naj bi ga umoril mlinar, od katerega je Vega želel kupiti konja. Sploh se ne bom vprašal, zakaj bi kdo ubil morebitnega kupca. Druga teorija, po mojem mnenju bolj verjetna, pa je, da je bil umorjen, ker naj bi bil prostozidar. Ampak nobena od teh teorij ni tako pomembna kot pa življenje človeka, ki je uspel v takšni meri, da se o njem učimo v šoli. Ne, dragi bralec, tega popotovanja po življenju Jurija Vege ne bom končal s pritoževanjem nad učno snovjo. Rajši ga bom končal z mislijo, da je Jurij Vega človek, čigar ime bo večno gledalo na Zemljo – po njem je namreč poimenovan krater na Luni.

Jan Krajnik, 2. c

 

JANEZ BLEIWEIS

Bleiweisova tetka Micka je vedno želela imeti kmetijo. Nekega dne se je za to res odločila. Kupila je veliko kmetijo ter ogromno živine. Pri njej je živel tudi nečak Janez Bleiweis. Čez nekaj časa je kmetija začela propadati, ker tetka ni zmogla obvladovati celotne kmetije. Zaradi neosveščenosti o novostih kmetovanja je namreč v tistem času prišlo do velike krize. Propadla kmetija jo je praktično pahnila v smrt. To je več kot hudo prizadelo njenega nečaka Janeza. Žalost, s katero se je soočal, je bila neizmerna. V spomin nanjo ter za pomoč vsem ostalim neizobraženim kmetom se je odločil, da bo začel z izdajanjem Kmetijskih in rokodelskih novic.

Gašper Logar, 2. c

 

JOŽE PLEČNIK

Bilo je okoli leta 1929, ko je največji slovenski arhitekt Jože Plečnik že dosegel vrhunec svojega ustvarjanja. Dobival je mnogo naročil in kljub svoji delavnosti vseh ni mogel izpolniti. Za tista naročila, ki jih je sprejel, si je želel, da so natančna in izdelana do najmanjših podrobnosti.

Tako je bilo tudi s spomenikom, posvečenem Iliriji. Gradnja je dobro napredovala, Plečnik je bil s svojim delom zadovoljen, splaniral je že vso ureditev okoli spomenika, dokler ...

Arhitekt je ravno pil svoj opoldanski čaj, ko je k njemu pritekel mojster gradbišča in razburjeno rekel, skoraj zavpil: »Gospod profesor, kamen smo počili!« Plečnik se je vznejevoljil, saj ni maral, da ga motijo pri pitju čaja in je malce jezno vprašal: »Kaj ste naredili z njim?« Gradbenik je odvrnil, da je kamen počil, da se je kar na lepem odkrušil. Plečnik pa je, brez besed, lepo odložil skodelico čaja, si počasi obul čevlje in mirno odšel za gradbenikom do spomenika. In res - na tleh je ležal marmornat kvader, z luknjo. Plečnik je pogledal kamen, nato mojstra, kamen in spet mojstra in ko je bila tišina že neprijetna, je gradbenik z nervoznim, a spravljivim glasom odvrnil: »No, pa saj ga bomo zalepili ...« Arhitekt je nato vzkipel od jeze in zabrusil: »Nič ga ne bomo zalepili! Tak, kot je, takega bomo uporabili! Vdelajte vložek in ga pritrdite na mesto!« Gradbeniki so res storili tako in ko so končali, je kamen kar nekaj poštenih centimetrov gledal iz spomenika. Mojstri so to nameravali še zbrusiti pa je Plečnik kar zaključil: »Od sedaj naprej naj bo to kamen spotike!« In tako je bilo. Kamen še vedno gleda ven in največji slovenski arhitekt nas z njim uči: »Če že moraš prekriti napako, jo prekrij tako, da jo izpostaviš!«

Sara Maleš, 1. c

 

IVAN CANKAR

Ivan Cankar velja za eno izmed najpomembnejših oseb slovenske zgodovine. Bil je pisatelj v obdobju slovenske moderne. Bil je tudi politik in najbolj zanimiva anekdota iz njegovega življenja je povezana ravno s politiko. Ivan je namreč od malih nog sanjal, da bi prevzel oblast in zavladal kot diktator. Želel je začeti počasi, zato je leta 1907 kot kandidat za državnega poslanca na listi socialdemokratske stranke poskušal prodreti v svet politike. Če bi bil poslanec, se mu je zdelo, do vrha ni več dolga pot! Tako je že zgodaj začel zbirati ljudi, ki bi volili zanj, in kmalu jih je zbral dovolj, da bi bil izvoljen. Dogovorili so se, da bodo na volišče odšli vsi naenkrat, prej pa se bodo zbrali v Vrhniki, kjer bodo imeli pogostitev. Hrano in pijačo je pripravila Ivanova mati. Ker pa je bila mati jezna na Ivana, ker ni popil kave, je gostom postregla domače žganje, ki je bilo daleč naokoli znano po tem, da vrže tudi najbolj izkušene pivce. In res so prav kmalu vsi Ivanovi volivci obležali in nikoli niso prispeli v Ljubljano. Tako je Ivan ostal brez volivcev in ni postal diktator.

Pia Krumpestar, Rebeka Bogožalec, 2. c

 

RIHARD JAKOPIČ

Rihard Jakopič se je dolgo zavzemal za odprtje slovenskega razstavišča. Leta 1909 je svoja vrata odprl Jakopičev paviljon, prvo slovensko razstavišče. A pot do tega je bila za Jakopiča vse prej kot lahka. Boj z mestnimi oblastmi je trajal več let. Jakopič je večkrat prosil župana za dovoljenje, a z malo uspeha. Vprašal ga je: »Spoštovani gospod župan, pa vi sploh kaj cenite slovensko umetnost?« Župan mu je odgovoril: »Oh, seveda cenim! V svoji hiši z veseljem obešam slike slovenskih avtorjev. A za širšo javnost iz tujine, kjer je umetnost toliko bolj razvita od naše, se mi ne zdi primerno, da bi na tako lepem mestu, kot si vi želite, postavil galerije. Veste, malo me je sram nemške gospode, ki sem hodi na obisk.« Jakopič je vedel, da župan čez nekaj dni odpotuje zaradi nekih poslov. Pri skrbniku županove posesti si je priskrbel ključ. Ko se je župan vrnil domov, so bila vrata njegovega doma na široko odprta, notri pa nabito polno tujcev. Po vseh stenah so bile obešene impresionistične slike Jakopiča. Zapolnjen je bil vsak kotiček in gostje so se prosto sprehajali po celi hiši. Jakopič je županu prišel naproti s širokim nasmeškom in ga ogovoril: »Pozdravljeni gospod župan. Ker sem slišal, da imate radi našo umetnost, a vas je sram pred nemško gospodo, sem razstavo priredil kar pri vas doma. Še lažje, kot pa da bi zgradil čisto novo galerijo, kajneda?« Župan je bil besen, a je moral pod pritiskom javnosti, ki je videla lepoto impresionističnih del, Jakopiču odobriti gradnjo paviljona. Ko je Jakopič odšel iz njegove pisarne s papirji, je župan tiho zaklel za njim: »Preklet bodi Jakopič, naj te vlak povozi!« Jakopiča vlak sicer ni povozil, a so paviljon zaradi gradnje železnice leta 1962 res morali porušiti.

Katarina Hauptman, 2. c

 

LEOPOLD LAYER

Bilo je megleno jutro, a za Layerjeva zakonca najlepši dan v njunem življenju. Rodil se jima je sin Leopold. Že kot malček je pokazal izjemen talent za slikanje. Na žalost je bila družinica revnejša, kot bi si želeli. Leopold je zato prišel na idejo, da bi lahko ponarejal denar – kraja je za umetnika namreč preveč suhoparna. Seveda so ga kot neizkušenega mladeniča kmalu dobili in poslali v keho. V celici je bil skupaj s škofom, ki je deloval v cerkvi na Brezjah. Ta je bil zaprt zaradi ilegalnih dejanj, nekaj v zvezi s prevarami. Skupaj sta si še z nekaterimi drugimi prestopniki krajšala čas z igranjem iger. Najprej so bile to le nedolžne namizne igre, ki so se jih naučili že kot otroci, a so jim kmalu postale nezanimive. Prišli so na idejo, da bi v igro vpeljali denar. Amater, kot je bil mladi Layer, proti izkušenemu škofu ni imel veliko možnosti. Prvo igro mu je slednji prepustil, da mladenič ne bi takoj obupal. Z vsako naslednjo se je Leopold zadolžil. Na koncu je škofu dolgoval že za celo hišo. Iz obupa je dejal: »Marija pomagaj!« In škof je prišel na idejo, kako bi Layer lahko odplačal svoj dolg. Ko je po dveh letih prišel iz zapora, je takoj začel z odplačevanjem – odpravil se je v cerkev na Brezjah in začel s slikanjem. Nastala je še danes slavna slika Marije Pomagaj.

Nina Lenaršič, Nika Teran, 2. c

 

PRIMOŽ TRUBAR

Ko sem se vrnil domov, so bili starši še v službi. Kot po navadi sem se zleknil na kavč in se začel preko Facebooka dopisovati s prijateljem. Moja profesorica slovenščine je sicer mnenja, da take spletne strani služijo zgolj opustošenju in destrukciji slovenskega jezika, za voljo katerega so si mnogi vzeli v povprečju za eno življenje časa, da so se mu v celoti posvetili in si srčno prizadevali, da bi se uveljavil in podobne reči. Seveda to ni prišlo do živega mojim ˝coolom˝ in ˝brother from another motherjem˝. Dokler nisem v najbolj skrajnem kotičku svojega vidnega polja opazil nekaj, ki je s svojo nesramno vsiljivostjo skrunilo obličje zabušantske hale, kot je oči rad poimenoval dnevno sobo. Na laminatu je ležala odprta knjiga o znanih Slovencih. ˝Bruh,˝ sem si mislil, ko sem jo nameraval pobrati s tal. A sem se ustavil. Odprta je bila nekje na četrtini in z velikimi črkami je v popačeni pisavi na vrhu stani pisalo: Primož Trubar. Pod njim je bil portret, le da ga ni bilo. Tam, kjer bi morala biti slika Trubarja, narejena z levega profila, je bila zgolj črna silhueta. V tistem se je iz moje sobe zaslišal trušč. Odvihral sem po hodniku in na silo odprl vrata. Tako sva stala en nasproti drugega – jaz in … Trubar – in si zrla oči. Spregovoril je, jaz pa sem bil kot v tla vkopan in brez besed. ˝Odpusti mi, cehmojster, ker sem ti orodje razbil.˝ Šele takrat sem opazil svoj računalnik, prevrnjen na bok. ˝Prišel sem malu pogledat, kaku čuvate, kar ste od svojih dedov poverbali,˝ je rekel brezskrbno in se ozrl proti moji knjižni polici, ki je nosila breme nekaj stripov Kapitana Gatnika. Pogled je obrnil proti meni in z neprikritim obupom nad menoj odkimal. Stopil je korak bližje in me prijel za ramo, rekoč:˝Takule bomo dejali, fant: tale muž,˝ je s palcem pokazal nase, ˝je mnogu, mnogu let trdo delal, da so njegovi lubi Slovenci kej za čitati imeli. Inu do tiga časa se je veliko naredilu za slovenski jezik; imate eno bukvo kej ji ZZKJ pravju inu je dobra rejč. Inu potlej imamu žalostne zgodbe, kot si ti tu, pobič zdravi. Zatorej tebi pravim, da reci še drugim farmanom, da bode slovenski jezik ne dolgo lebal aku ludi nič ne dejo za njega. Taku, jaz sem svoje djal, na tebi pobič pa je da nekaj dela postoriš,˝ sklonil se je nižje k meni, tako da sva bila z obrazi le nekaj centimetrov narazen, potem pa dodal, ˝kul?˝ Tako je smejoč se zapustil sobo, jaz pa sem bil tako zelo zmeden, hkrati mi je bilo vse kristalno jasno.

Erazem Baškovec, 2. d

 

RUDOLF MAISTER

Predramili so me bodrilni žarki, ki so svojo pot našli skozi okno na zahodni strani sobe. Pred menoj je bila slika in četudi sem bil na posestvu edini, ki je imel vsaj trohico smisla za senčenje in kompozicijo, nisem mogel verjeti, da sem jo naslikal jaz. Toda tam je bila, lepša kot kdaj koli prej in zrla v sito mojih spominov – tistih, ki jih nikdar nisem in ne bom mogel izpustiti. Čeprav so mi mnogi spolzeli kot pesek med prsti mojih dlani - ˝Streljaj!˝ - se nekateri ne bodo nikoli izvili iz trdnega primeža pesti obžalovanja. Takoj sem jo prepoznal – Gospo sveto.

Čeprav se je razodevalo le polje s Krnskim gradom, zavitim v črnino poraza, sem dobro vedel, da se je podeželska pokrajina proti zahodu raztezala do Baškega jezera, proti vzhodu pa do Labota. In spomnil sem se prijateljev in čuječnih straž in spopadov … In dneva umika in sklonjenih glav svojih vojakov. Ker smo vsi začeli verjeti, da lahko prevzamemo nadzor in postanemo Slovenci skupaj z rojaki na drugi strani črte. Vendar očitno tega niso toliko hoteli, kot sem sam pričakoval.

Maister, ki je bil včasih Slavič, včasih Vojanov, včasih pa Krajnc, ni več vzdržal bremena misli, ki mu je prihuljeno šepetala: ˝Ni ti uspelo.˝ Njegove ostre oči, ki so vseskozi sejale markanten pogled, so se orosile. Toda upanje … Upanje se je cenjenega generala držalo vse do tistega vročega poletnega dne v Uncu.

Erazem Baškovec, 2. d

 

SIMON JENKO

V osmi razred sem hodil v Ljubljano. Prej sem se šolal v Novem mestu pri stricu, ki me je spodbujal k učenju in pisanju pesmi. Slovenščino sem oboževal, moj profesor pa je bil Franc Metelko. Neko jesen smo s sošolci želeli na javnem koncertu zapeti pesem. To za nas ne bi bila navadna pesem, ampak bi jo zapeli v slovenščini. Na žalost so nam to prepovedali. Bili smo zgroženi, zato smo se obrnili na naravoslovca in kustosa ljubljanskega deželnega muzeja Karla Dežmana. V tistem času se je še zanimal in podpiral slovenščino. Obljubil nam je, da bo začel izdajati slovensko literarno glasilo. Vsi smo ga z veseljem podprli in mu zaupali. Čakali smo in čakali, glasila pa niso nikoli izdali. Počutili smo se izdane in ogoljufane. Kasneje se je izvedelo tudi, da je prestopil v tako imenovani “nemški tabor” in ugotovili smo, da nismo edini, ki jih je razočaral ter prelomil obljubo. Moj dober prijatelj Valentin Mandelc, nekateri sošolci in jaz smo se odločili, da bomo glasilo začeli izdajati sami. Veljalo je za nezakonito, a na srečo nas niso preganjali, niti nam niso bili preveč naklonjeni. Bil sem eden glavnih pesnikov glasila, na kar sem tudi zelo ponosen. Tako so nastale Vaje.

Lia Sara Likar, 1. c

 

DAVID ALMAJER

Poslušali smo jazz v Črnem baronu in igrali tarok. Nismo radi igrali za denar, dosti raje smo poražencu naložili ponižujočo kazen. Bil sem prepričan, da sem se temu za nocoj izmuznil, ko sem prevrnil kozarec vode po kartah. Rahlo opiti nasprotniki so to vzeli kot konec igre, mene pa so okronali za poraženca. Naročili so mi, da se moram sleči, se eno uro sprehajati po Kranju in vpiti. Tudi sam nisem bil več popolnoma trezen, zato se mi to niti ni zdelo čudno. Ni mi šlo tako slabo, okoli pol ure sem že hodil, ko sem poleg svojega zaslišal še tuje vpitje. Nek ženski glas mi je skušal dopovedati, da ima jutri pomemben izpit in se mora dobro naspati. Kar naenkrat me je zabolela glava. Ustavil sem se in poleg sebe zagledal izvod Pesmi Simona Jenka. V strahu, da bo še kdo kaj vrgel proti meni, sem knjigo pobral in si jo položil na glavo. Bil sem kar ponosen na svojo domislico, kar me je motiviralo, da sem vpil še glasneje. Ravno sem pomislil, da bi lahko tudi pel, ko se je po meni zlilo vedro vode. Bil sem premočen. Edini del mene, ki je ostal suh, je bil vrh moje glave. To se je zgodilo po zaslugi slovenske kulture, zato sem se odločil, da kot nekateri gradijo kapelice, jaz izdelam mural. To sem si obljubil, ko nisem bil popolnoma pri sebi, vendar se svojih obljub vedno držim.

Sonja Debevc, 3. č

 

BOŠTJAN HLADNIK

Bil je topel poletni večer. Oblaki so se nabirali na nebu nad čudovitim Parizom in vse je kazalo na to, da bo kmalu deževalo. Boštjan je sedel v majhnem lokalu in ob čudovitem razgledu na Eifflov stolp premišljeval o idejah za svoj naslednji film. V daljavi je močno zagrmelo, zato se je mladi režiser odločil, da se odpravi proti stanovanju. Poravnal je račun in stopil na ulico, v tistem trenutku pa je začelo rahlo deževati. Zbal se je, da bo do doma že čisto premočen, zato se je pognal v dir in stekel proti domu po živahnih mestnih ulicah. Pot ga je nesla mimo majhnega trga, kjer pa se je na njegovo presenečenje kljub dežju zbrala velika množica ljudi. Začuden je obstal in nasmeh se mu je razlezel čez obraz, ko je opazil, da so ljudje na trgu veselo plesali in se glasno smejali ter se vsi premočeni izjemno zabavali. Naenkrat je k njemu pristopilo mlado prikupno dekle ter ga potegnilo med ljudi. Navdušeno se je zavrtel z njo in šele čez nekaj časa je vesel stopil pred prag svojega stanovanja. Kasneje še dolgo ni mogel zaspati in misli so mu neprestano uhajale k večernemu plesu v dežju, tako pa se je tudi domislil naslova za svoj novi film.

Martin Zavrl, 4. c

 

IVANA KOBILCA

Slikarska umetnost je bila včasih veliko bolj cenjena kot danes. V današnjem času je le kopica ljudi, ki si resnično vzamejo čas za občudovanje te veje umetnosti. Čeprav slovensko slikarstvo nima dolge zgodovine, bi lahko rekli, da je na tem področju umetnosti ena izmed pomembnejših oseb Ivana Kobilca.

Pisalo se je leto 1861, in sicer 20. decembra, ko je v Ljubljani na svet privekala najpomembnejša slovenska slikarka Ivana Kobilca. Šolala se je pri uršulinkah, pri katerih se je naučila italijanščine in francoščine. Prve učne ure pa je dobila od Ide Kunl. Pri rosnih šestnajstih letih je odkrila svojo ljubezen do slikarske umetnosti, ko je z očetom obiskala Dunaj. V galeriji akademije na Dunaju je kopirala slike starih mojstrov, svoje znanje o slikarstvu pa je izpopolnjevala v Münchnu. Sedem let se je učila tudi pri Aloisu Erdeltu. Med počitnicami se je vračala domov ter risala kmečke starožitnosti. Po šolanju je začela tudi samostojno razstavljati svoje slike, najbolj pa jo je presenetil uspeh slik Poletje in Likarice ter Novica o odlikovanju. Po tem uspehu je veliko potovala, po vrnitvi iz Berlina pa je v Ljubljani leta 1926 tudi umrla.

O njeni veličini pričajo številna dela, med najbolj znanimi pa je slavna Kofetarica. Zaradi njenega samskega življenja lahko sklepamo, da je vso svojo ljubezen in strast namenila slikarstvu. V čast njenega najpomembnejšega dela, Kofetarice, so lansko leto izdelali tudi porcelanasto skodelico z rožnim motivom. Znani so tudi številni portreti in žanrske podobe, na katerih so prav tako prisotni motivi rož. Iz tega bi lahko sklepali, da je Ivana naravo zelo občudovala in spoštovala, saj je motiv narave prisoten pri mnogih delih te znamenite slovenske slikarke.

Ana Zupan, Ana Rahne, 2. c

 

FRAN MILČINSKI JEŽEK

Na čudovito sobotno jutro se je Frane iz svoje trgovine odpravil v trgovino po hrano za zajtrk. Bilo je leta 1945, velika vojna se je v Evropi ravno zaključila in v zraku je bilo čutiti olajšanje ter zmagoslavje. Pot ga je nesla mimo majhne osnovne šole in s pogledom je ujel rdeč napis na vratih, da iščejo pomočnika pri urah slovenščine za najmlajše, saj se je močno poznal vpliv premaganega okupatorja. Milčinski je imel rad otroke in prav bi mu prišlo tudi nekaj dodatnega denarja, zato se je v ponedeljek odpravil nazaj do šole in ravnatelj mu je z veseljem podelil službo. Zgodilo se je tudi, da je učiteljica slovenščine čez vikend zbolela in tako je Frane že v torek moral sam prevzeti pouk slovenščine za prvošolce. Prvo uro je prišel v razred in se z otroki takoj odlično ujel, a ko jih je preštel, da bi pregledal, če so vsi prisotni, je ugotovil, da ena izmed deklic manjka. Vprašal je otroke, če koga pogrešajo pri pouku in povedali so mu, da mala Zvezdica pogosto zamudi na prvo uro, saj ima razvado, da zjutraj pogosto zaspi in verjetno se je to zgodilo tudi ta dan. Lotili so se branja in Frane je bil ravno sredi razlage, ko je šibko potrkalo na vrata. Počasi so se odprla in v razred je plašno vstopila maj-hna deklica. Frane jo je z nasmehom pozdravil in ji prijazno rekel: »O, pozdravljena, Zvezdica Zaspanka!«

Martin Zavrl, 4. c

 

LEON ŠTUKELJ

Olimpijske igre, 1924. Štukelj je temu dogodku posvetil veliko dela in za ta dogodek predano treniral. A preden so odšli, se je zgodila nesreča. Hudo si je poškodoval roko. Izgledalo je, kot da je njegova priložnost izgubljena. Na pot v Pariz se je odpravil bolj kot ne kot za nagrado za njegovo predano delo. Tekmovati sploh ni nameraval. Prepričan je bil, da zanj na teh olimpijskih igrah ni bilo več nobene možnosti. Šele po dolgotrajnem prepričevanju vodstva se je pustil pregovoriti, da nastopi.In ta nastop je bil eden od najveličastnejših trenutkov njegove kariere. Čeprav je eden od sodnikov trdil, da vaje ni opravil pravilno in jo je mo-ral zato ponavljati, jo je v drugem poskusu, kljub poškodbi, za katero je mislil, da ga bo povsem izločila iz tekmovanja, opravil brezhibno in osvojil zlato. Šele ko se je kasneje vrnil v hotel, je od kolegov izvedel, da je bil najboljši telovadec na olimpijskih igrah. Ko se je vrnil v domače Novo mesto, so ga tamkajšnji ljudje na ramenih odnesli do župana, ta pa ga je pozdravil z »Ave triumphator«. Kljub hudi poškodbi je Leon Štukelj osvojil zlato in se v zgodovino zapisal kot eden najuspešnejših slovenskih športnikov.

Lan Julij Zadravec, 4. c

 

MILA KAČIČ

Nasproti si sedita ženska in moški. Slednji, ki je srednjih let in resnega pogleda, si popravi očala in nasproti sedečo ogovori: »Dober dan, hvala, ker ste prišli. Želim vam postaviti nekaj vprašanj, lahko?« Ženska mlajšega izgleda se nasmehne in prikima. »Ali mi lahko poveste, kdo ste?«

»Da, ime mi je Mila Kačič.«

»In kaj ste po poklicu?«

»Slovenska pesnica, igralka in klasična pevka.«

»Kje ste prvič nastopali in kaj je vaša najbolj znana vloga?«

»Nastopati sem pričela pri šestnajstih letih na amaterskih odrih, najbolj pa sem ponosna na svoj nastop kot Štacunarka in Županja v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski.«

Zakaj ste se odločili za pisanje poezije?«

»Vedno sem bila polna čustev, večino časa pa sem igrala komedijantko. Ker sem se v tem poklicu čutila nepotešeno, sem se zatekla k poeziji.«

Spraševalec se tedaj zamisli, na koncu pa le vpraša: »Oprostite, mi lahko še enkrat poveste svoje polno ime?«

»Polno ime? Ime mi je Mila Kačič, sem slovenska pesnica, igralka in klasična pevka.« Moški se še močneje zamisli in naposled vpraša še dokaj nenavadno vprašanje: »Katerega leta smo?«

Gospodična se drobno nasmehne in odgovori: »Šteje leto 2017.«

Moški tedaj odloži svoje zapiske na majhno mizico zraven fotelja ter svoji pacientki na kavču pove: »Ljudmila Kačič, slovenska pesnica, igralka in klasična pevka, Slovenka leta 1994 in častna meščanka Ljubljane je umrla leta 2000 pri starosti 88 let.«

Neža Štremfelj, Eva Kovač, 4. c

 

MAJDA POTOKAR

Tokrat je bil na vrsti Hamlet. Ko je Stane zaključil s slavnim monologom Biti ali ne biti, sem začela: »Blagi gospod, kako ste kaj te tolikere dni?« Trudila sem se vprašanje zastaviti čim bolj naravno, preprosto, s splošnim zanimanjem, ki naj bi ga tu imela Ofelija v mislih. Nekje na polovici prizora je tovarišica Breda prekinila igro. »Majda, premalo delate, več življenja, več drame, to je gledališče, ne pogovor s sosedom.« Njene besede sem si močno vzela k srcu.

Oče me je čakal pred Akademijo. »Pripravljena?« je vprašal. »Pripravljena,« sem mu odgovorila, čeprav v trditev nisem bila tako prepričana, kot sem zvenela. Še vedno sem premlevala besede profesorice Brede. Res nisem hotela, da mislijo, da snemanje jemljem z levo roko. Želela sem pokazati svoj igralski talent, dokazati, da sem vredna vloge, ne le zaradi priimka Potokar, temveč zaradi svojega nastopa.

Kmalu za tem, ko me je oče predstavil režiserju Francetu Štiglicu, sem bila na vrsti. Stopila sem pred kamero in dala vse od sebe. Besedam sem poskušala vdihniti čim več življenja, drame, igrala sem točno tako, kot mi je velela profesorica. Moj nastop me je navdal z zadovoljstvom, a to ni dolgo trajalo. Režiser me je z resnim izrazom poklical na stran. »Oh Majda, preveč delaš, poskusi bolj pristno, bolj naravno, življenje ni vedno drama.« Tako sem ponovila kader, igrala sem sproščeno in naravno, pozabila sem na besede profesorice, vsaj do naslednjega predavanja.

Jerca Rogelj, 3. č

 

BERTA AMBROŽ

Že kot majhna je Berta zelo rada prepevala. Imela je veliko bratov in sester, s katerimi so si čas ponavadi krajšali prav s petjem. V glasbeni šoli se petja sicer ni učila in tudi šolala se ni, da bi postala poklicna glasbe-nica. Že zelo mlada je začela delati na Komunali Kranj, vendar pa želja in veselje do petja v njej nista ugasnili. Imela je glasbeni talent in večkrat je nastopila na manjših prireditvah v Kranju, nakar je bila leta 1965 povabljena v Ljubljano na Slovensko popevko. Bila je navdušena, saj je bila to njena priložnost, da pokaže svoj trud in talent, pa tudi odskočna deska za njeno nadaljnjo kariero. Dosegla je tretje mesto, to ji je prineslo prepoznavnost in slovenski glasbeniki so ji v izvedbo začeli ponujati svoje pesmi. Nekega dne je dobila pismo od priznanega skladatelja Moj-mirja Sepeta in takoj je vedela, da je nekaj pomembnega. Ko je pismo prebrala, je kar skakala od veselja. Ponudil ji je priložnost, da poje njegovo pesem, ki je bila izbrana za tekmovanje Pesem Evrovizije. To je bil zanjo vrhunec kariere in odrezala se je odlično. Dosegla je namreč sedmo mesto, postala pa je tudi prva, ki je na Evroviziji zapela pesem v slovenščini. Po tem nastopu je dobila ogromno ponudb za delo v tujini, a je raje ostala v Sloveniji in se tu še naprej ukvarjala z glasbo. Nekaj let kasneje je po radiu slišala sebi zelo znane melodije, pete v španskem jeziku, ni pa se še zavedala, kakšen hit je v resnici postala njena pesem, pa čeprav pod drugim imenom.

Tjaša Ribnikar, Lovro Krišelj, 2. c

 

MARJANA DERŽAJ

Čez nekaj trenutkov bom stopila na oder. Slišim lahko navdušen aplavz, ki ga je požela točka pred mano. Zatem dvorana potihne in slišim napovedovalca, ki napove moj nastop. Medtem ko hodim na oder in me začenja grabiti panika se vprašam, zakaj sem se sploh odločila za tako življenjsko pot. Nikoli me ni zanimala slovenska glasba, a ko sem nekoč po radiu slišala pesem z naslovom Poletna noč, sem presenečena ugotovila, da je pesem slovenska. Takoj ko sem prišla domov, sem na spletu poiskala izvajalko. Od tistega dne je Marjana Deržaj moja vzornica in največja podpora na moji glasbeni poti. Ko ji ni uspelo priti na Evrovizijo, sem si obljubila, da se bom trudila doseči, kar njej ni uspelo in slovensko populacijo spet približati slovenski glasbi. Tako razmišljujoč se zavem, da stojim pred mikrofonom, ozrem se po dvorani in samozavestno začnem svojo točko.

Neža Štremfelj, Eva Kovač, 4. c

 

JOŽE PRIVŠEK

Ali poznaš tisti občutek, ko nekdo prevzame zasluge za tvoje opravljeno delo? To se je zgodilo ubogemu, ponižanemu, izdanemu in prevaranemu Jožetu Privšku. Najbolj znana zimzelena skladba decembrskih dni »Silvestrski poljub« je skladba, ki bi jo danes vsak povprečen Slovenec pripisal sicer legendarnemu Alfiju Nipiču. Kruta resnica pa nam pove, da sta jo leta 1971 napisala Privšek in Velkavrh. Privšek je bil takrat v 34. letu svojega življenja, ki ga je začel in končal v Ljubljani. Njegova smrt je lani praznovala polnoletnost, v naših srcih pa bo za vse večne čase ostal zapisan kot skladatelj, dirigent, jazz glasbenik in pianist.

Meta Logar, Ana Roblek, 2. c

 

BOJAN ADAMIČ

Na podstrešju sem našla star, zaprašen dnevnik. Oče mi je povedal, da je od moje prababice. Nikoli je nisem poznala, zato me je dnevnik še bolj zanimal. Ko sem prebirala od časa preperele strani, se mi je v spomin vtisnila nedeljska zgodba iz njenega otroštva. Zgodba o nedeljskem škandalu v cerkvi.

Z lično pisavo opisuje trinajstletnega dečka, ki priskaklja do ogromnih orgel in skoči na obrabljen lesen stol. Preden začne igrati, jo pogleda in ji nagajivo pomežikne. Ni videti kaj preveč sposoben. Na glavi ima pravo sračje gnezdo. Še predobro se je videlo, da ga je mama po dolgem času s težavo počesala. Njegovi komolci so bili očitno odrgnjeni od rabutanja sosedove hruške in sinje modre oči so s težavo skrivale nekakšno navdušenje. Nihče ni vedel, kaj ga je tako vznemirilo. Vsi otroci so zdolgočaseno čakali na konec maše.

Kar naenkrat pa cerkev napolni nekaj čudnega. Nekaj živega, poskočnega. Zdelo se je, kot da bi nekdo prižgal televizijo ali radio. Mladina je navdušeno našpičila ušesa, starši pa so se zgražali nad mladim fantičem, ki je tako vrlo igral na orgle, da so ga te komaj dohajale. Seveda ni trajalo dolgo, dokler ni do njega privihral star bradat mož in ga za uho odvlekel iz cerkve.

Seveda je vsak po maši moral reči kaj čez ta incident. “Le kaj bo iz tega našega Bojana, če ne kakšen nor glasbenik!” so vzdihovali.

Nikjer ni zapisan priimek tega navihanega Bojana. Me pa prav zares zanima, ali je ostal na svoji glasbeni poti.

Ana Koprivnikar, 2. a