Pričetek: Sobota, 17.04.2021
Lokacija: Layerjeva hiša

Fin-de-siècle #IV

likovna umetnost

Skupinska razstava
Layerjeva hiša in Stolp Škrlovec
29. 3.-17. 4. 2021
 
 
Na razstavi se predstavlja pet umetnic mlajše generacije. Raziskovalni projekti v različnih medijih prikazujejo kvalitetno sodobno umetniško produkcijo avtoric, ki so v fazi izhoda iz študijskega procesa na samostojne umetniške poti. 
 
- - - - - 
 
Galerije Layerjeve hiše so odprte od ponedeljka do petka med 11. in 13. ter med 17. in 19., v sobotah med 11. in 13. uro. Z željo po individualnem ogledu izven odpiralnega časa se nam oglasite na info@layer.si, kjer se bomo dogovorili za ogled razstav.
 
Glede na epidemiološke razmere ne bo uradnega odprtja razstave, bomo pa organizirali podaljšanje delovnega časa v torek, 30. marca, od 16h do 20h. Vabljeni!
 
--> Covid 19 --> Število oseb v zaprtih javnih prostorih, v katerih se izvaja dejavnost muzejev oziroma galerij končnim uporabnikom, je omejeno na 30 kvadratnih metrov na posameznega uporabnika ali na enega uporabnika, če je poslovni prostor manjši od 30 kvadratnih metrov. V vseh prostorih je nujno vzdrževanje medosebne razdalje vsaj dveh metrov, upoštevanje navodil ekipe Layerjeve hiše in spoštovanje smeri ogleda. V notranjih galerijskih prostorih in zunaj (kjer ni možno zagotavljati medsebojne razdalje dveh metrov) je obvezna nošnja maske.
 
- - - - - 
 
Monika Slemc: JOMO.FOMO.YOLO. 
Galerija Layerjeve hiše
 
JOMO je kratica za Joy of Missing Out in opisuje užitek trenutka, ko se zavedno oddahnemo od družabnih dejavnosti - zlasti socialnih medijev - in uživamo v osebnem času. FOMO pa je, nasprotno, kratica, ki predstavlja strah, da zamujamo, kar se v družbi dogaja, Fear of Missing Out. YOLO je okrajšava za You Only Live Once in ponazarja trenutek, ko se zavemo, da živimo samo enkrat in da nam za posledice ni mar. Z uporabo aktualnega jezika družabnih medijev Monika Slemc v slikarski seriji združuje slikarsko tradicijo in različne možnosti, ki jih prinaša tehnologija. S preprostimi računalniškimi manipulacijami, ki jih prepleta na platna prevprašuje pristnost podob, ki zrcalijo naravno okolje. 
Narava, pokrajine, ki so glavni motiv njenih del, avtorica ne slika v naravi sami, ampak jo fotografira in nato podobo na fotografiji prenese na platno. Sprašuje se, ali je njena umetnost zaradi tega sploh še pristna. Slika namreč zajem videnega, kot ga vidi fotoaparat telefona. A prav podobe s telefona so postale naša nova realnost, naša nova resničnost, ki ji zaupamo celo bolj kot resničnosti zunaj.
 
Monika Slemc (1994) zaključuje magistrski študij slikarstva na ALUO v Ljubljani, kjer je leta 2017 tudi diplomirala. Do sedaj je samostojno razstavljala v galeriji Meduza (z Nino Čelhar) in v Dobri Vagi, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah doma in v tujini.
 
 
 
Nina Nenadović: Phantasmagoria 
Stolp Škrlovec
 
Nina Nenadović v seriji objektnih, fantazmagoričnih slik, ki nastanejo s plastenjem papirja in odpadnega materiala, Phantasmagoria, raziskuje procese transformacije. Staro in vsakdanje avtorica preoblikuje v nekaj novega in nenavadnega. Odpadni material, kot so star časopisni papir potiskan z vsakdanjimi novicami ter embalaža hrane in pijače, se skozi alkimistični proces transformira iz nečesa starega, vsakdanjega in zavrženega v nove, fantazmagorične oblike. Narava tega procesa je dvojna - proces je fizičen in mentalni. Zavrženi material mentalne in fizične konzumacije skozi plastenje, nabiranje in dodajanje različnih plasti papirja in barve preoblikuje do neprepoznavnosti. To ji uspeva na način, da kombinira realne objekte s slikarsko formo. Oblike in teksture, ki pri tem nastanejo, delujejo organsko. Spominjajo nas na procese transformacije v naravi in delujejo, kot da so posledica nevidnih in notranjih sil. Delo tako postane živeča entiteta skozi shematično komponiranje njegovih organov ter opozarja tudi na reciklažo materialov ter zavedanje okoljskega vidika materialov v umetnosti. Avtorica želi predstaviti možno uporabo drugačnih materialov v umetnosti, ki so bolj prijazni okolju.
 
Nina Nenadović (1994) zaključuje magistrski študij slikarstva na ALUO, kjer je leta 2018 tudi diplomirala. Razstavljala je na več skupinskih razstavah in instalacijah, samostojno pa se je s študijskimi risbami in slikami predstavila na Gimnaziji Litija.
 
 
 
Sara Bezovšek: Some guy had a sign saying it was the end of the world.*
Stolp Škrlovec
 
Sara Bezovšek tekoče govori digitalni jezik in v svojem ustvarjanju obravnava vizualna sporočila, ki jih najde na internetu. Obilje vizualnega balasta družabnih medijev, knjižnic ter zbirk čustvenih simbolov in simbolov, ki ponazarjajo objekte, bitja in pojave spretno reinterpretira z namenom njihovega preoblikovanja in oblikovanja novih sporočil. Avtorica raziskuje razsežnost uporabljene tehnike in z njo ustvarja atraktivna umetniška dela, ki so primerna za predstavljanje tako v galerijskem kot digitalnem prostoru.
Na razstavi predstavlja na internetu najdene GIFe in z njimi ponazarja apokaliptične scenarije. Gre za digitalne kolaže, remikse, hibridne formate animiranih podob na vizualni podlagi, ki prikazujejo različne možne scenarije potencialnega konca sveta. Njene narative so jasne in jedrnate, razumljive vsakomur, ki so mu kodi digitalne kulture vsaj približno poznani. Zaveda se kratkega razpona pozornosti, ki jih povprečni uporabniki družabnih medijev in obiskovalci galerije, namenjamo sporočilom. Njena so lahko duhovita, kritična pa tudi zgolj samo banalna, kot je banalen milje, iz katerega črpa. In kot je, konec koncev, zbanaliziran svet, v katerem živimo. 
 
Sara Bezovšek (1993) je magistrirala iz vizualnih komunikacij na ALUO v Ljubljani. Imela je več samostojnih razstav, med njimi v projektnem prostoru Aksioma in galeriji Kamera v Kinu Šiška. Je prejemnica Prešernove nagrade za študente ALUO za mobilno aplikacijo ZNAM.
 
* Neki fant je imel tablo z napisom, da je konec sveta.
 
 
 
Iza Štrumbelj Oblak: Iza Štrumbelj Oblak
Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša
 
Avtoportret skozi materializacijo odnosov, spominov, interesov, nacionalne identitete v polje objektov predstavlja razširjen pogled na to kdo smo. Avtorica z ustvarjanjem tega projekta išče sebe, kjer jo zanima, kdo sploh je, kaj jo je izoblikovalo in kako jo vidijo drugi. Gledalcu ponuja formulo ter ga spodbudi, da jo aplicira nase in se vpraša kaj pa je pomembno zanj. Zanima jo, kaj se zgodi, če portretu odvzamemo portret sam in nam preostane le še raziskovanje drugih plasti. Morda je lahko prav odsotnost tako pomembnega dela osebne identitete zgovornejša, saj dovoli na površje privreti njenim ostalim gradnikom. 
 
Zaporedje izbranih fotografij na steni vabi k rešitvi uganke. Samostojne uokvirjene fotografije same po sebi v odsotnosti celote ne predstavljajo ničesar, so dokumentacija objektov/subjektov. Zaradi določenega mesta, kjer v mreži fotografij stojijo, lahko razberemo, v katero kategorijo spadajo. Interesna dejavnost, nacionalna identiteta, družinski odnos. Kdo ali kaj je njihov skupni imenovalec?
Motivi fotografij so simboli, ki nam omogočajo spoznavanje povezav med njimi. Oseba nosi očala. Pozicija fotografije v mreži nam predstavi odnos osebe do izbranih  motivov. Oseba ima določenega konja za svojega družinskega člana. O osebi lahko ugibamo, katerega spola in starosti je. Ni več otrok. Glede na izbor predmetov lahko ocenjujemo, kaj ima pri njej poseben pomen. Je človek medijev. Kot otrok je rada poslušala pravljice na kasetah. Nintendo DS je star približno 15 let, torej je oseba v svojih dvajsetih. Verjetno je fant. Oseba ima rada glasbo, ali pa je morda kaj lepega doživela na Exitu leta 2015. Še ena potrditev, da je oseba v svojih dvajsetih. Kristal, igrača roza miške, blazinica, šop las. Premislili smo si, punca je. Rada ima umetnost, fotografira (glede na število objektivov tudi profesionalno), kajta, lahko bi rekli, da je športen tip. 
Fotografije njenih dokumentov nam potrdijo njeno starost, spol in nacionalnost. Je Slovenka. Odsotnost objektov je enako zgovorna kot prisotnost. Določen pomen pripisuje svojemu zdravju, med objekti je namreč njena zdravstvena kartoteka. Ni sledu o njeni religiozni pripadnosti. Verjetno je ateistka. Morda je krščena, morda je zaključila birmo, a vere ne prakticira. Prehajamo na sklepanje, kar nam omogoča zavedanje, da je oseba del določene družbe, ki ima svoja pravila in norme. Glede na njen dvojni priimek je verjetno otrok staršev, ki niso poročeni. Ni krščena, premislili smo si. Odraščala je v družini srednjega razreda, zgodaj se je začela ukvarjati s konjeništvom. Ima tudi nekaj nagrad. Starši so ponosni nanjo. Dali so ji vse, kar so ji lahko. Vzgojili so jo v skromno in prijazno dekle. Še vedno živi doma. Morda si želijo, da se osamosvoji. A vedo, da je to težko, sploh dandanes in sploh v umetniških poklicih. 
Če jo primerjamo s svetovno populacijo, spada med privilegirane osebe. Iza ima dom, zavetje in družino. Njena zgodba je zgodba srečnega človeka. Ize ne poznamo. Ne vemo, kako razume svoje življenje. Fotografski projekt nam ne pripoveduje ničesar o njenih čustvih, vrednotah, bojaznih. Pri projektu gre za popolno objektifikacijo življenja nekoga. Je brezoseben, četudi je v središču oseba. Fotografije nam prikazujejo celoto, a ta ni absolutna. Morda je vse laž, morda naključje, ali pa nas morda umetnica nalašč zavede, da si o njej mislimo le najboljše. Dokaz več, da je fotografija zmožna manipulacije in uokviranja. Morda pa je vse res. Vse to je Iza, do sem nam zaupa njeno življenje, to je njen avtoportret. 
 
Iza Štrumbelj Oblak (1997) zaključuje dodiplomski študij fotografije na visoki šoli VIST.  V zadnjem času so bila njena dela večkrat razstavljena, dodatno se izpopolnjuje tudi v okviru raznih izobraževanj doma in v tujini.
 
Razstava je nastala v sklopu študija na Visoki šoli za storitve VIST.
 
 
 
Brina Vidic: D Y A D 
Galerija Layerjeve hiše
 
Brina Vidic v delu z naslovom D Y A D / Med oblačilom in skulpturo raziskuje uporabo novih materialov v oblikovanju inovativnih skulpturalnih oblačil, odpira razpravo o osebnem prostoru in komunikaciji ter raziskuje odnos med modnim oblikovanjem in umetnostjo.
Razstava prikazuje preplet ročne in sodobne tehnologije v prostorski instalaciji ter umešča silhueti in video v galerijski prostor. Z uporabo videa in zvočnih efektov avtorica simbolizira neverbalno komunikacijo in se ukvarja z vprašanjem, kako človek preko oblačila komunicira svoj osebni prostor. Razstavljena skulpturalna oblačila oblikuje linija, ki je kot glavni gradnik teksture in površine v skulpturalnem oblačilu materializirana z uporabo elastike. S tem delo raziskuje meje nosljivega ter se posveča novemu načinu oblikovanja površine z omenjenim materialom.
Oblačilo tako odpira nove možnosti ustvarjalnega izraza, spodbuja vizualni poskus ter posledično posega na polje konceptualne umetnosti. Delo je tudi raziskovalna naloga, ki ga Brina Vidic uporabi za svoje magistrsko delo na Naravoslovnotehniški fakulteti – smer oblikovanje oblačil, pod mentorstvom prof. Elene Fajt.
 
Brina Vidic (1994) zaključuje podiplomski študij modnega oblikovanja na NTF. Diplomirala je na ALUO, smer Unikatno oblikovanje. Razstavljala je na več skupinskih razstavah, deluje pa tudi kot kostumografka.
 
 
- - - - - 
 
 
 
- - - - - 
 
Spletni kanali:

 

 


Na fotografiji manjka Monika Slemc. Foto: Maša Pirc