Pričetek: Četrtek, 06.04.2017, ob 19.00
Trajanje do: 20.04.2017
Lokacija: Layerjeva hiša
Vanja Mervič

Continuum

likovna umetnost

Vanja Mervič: Continuum

6. - 20. april 2017

Galerija Layerjeve hiše

 

Odprtje: četrtek, 6. april, ob 19. uri

 

Vanjo Merviča zanima nadaljevanje pogleda okraj vidnih plasti našega materialnega sveta.

Privlači ga to, kar postane vidno šele s pomočjo tehnoloških pomagal. Vrstični elektronski mikroskop in Kirlianova kamera sta tehnološki očesi, s pomočjo katerih Mervič razkriva to, kar je ob nas, vendar nevidno. Razkriva vizualni svet prikrite kozmičnosti. Nov svet. Novo likovnost. Sprašuje se, kje je naš rob, kje je naša meja in kaj je naš čas?

Čeprav so njegova dela posledica prisvojitve, za umetnost nenavadnih uporab fotografije, težko trdimo, da je Vanja Mervič fotograf. V njegovih, pogojno rečeno, fotografijah je nek paradoks: fotografija naj bi prikazovala resnični svet, on pa na fotografijah prikazuje, kar je za robom vidnega. Nekaj kar sicer prav tako obstaja, vendar je za naše oči neresnično. Mervič uporablja stroje, ki prodrejo za svet znane pojavnosti. Fotografira vtis bioenergije človeka ali mikrostrukture materije. Razkriva, da nam poznano ne obstaja samo v tistih kategorijah, v katerih ga zaznavamo, ampak tudi v neštevilnih drugih, ki jih še nismo sposobni dojeti. (Se pravi, da je pred nami neka prihodnost, prihodnost odkritij). V svojih grafikah - fotografijah predstavi dejstva, ki drugače niso obče znana. Znanstvene postopke preobrne. Takšna praksa razkriva pripadnost sodobnem svetu. Hkrati pa rezultati njegovih fotografij - grafik dajajo vtis nečesa spiritualnega, skoraj že okultnega, nerazložljivega, kjer znanosti ni bilo poleg.  

Da vzremo njegova dela, potrebujemo tako temo kot svetlobo. Črno in belo, hladno in toplo. Kakor je polno nasprotij tudi naše življenje. Mervičeve fotografije namreč nastajajo v temnih ohišjih strojev, v katere ni dovoljen pogled. Oblike vzremo šele, ko je proces zaključen. Kar v temi nastane, so beli oblački nejasnih oblik, nitni skupki črt, krivulj, čudnih likov - kristalov. Kot da narava ni, kar vidimo, ampak vse tisto, česar ne vidimo.

Hkrati pa Mervič ostaja organski - nasproten tehnološkemu. To je ta del nasproten temi, kjer je svetloba - ki je toplota, zaželena. Z njo predstavlja sledi procesov, ki jih vidimo v naravi, pa naj si bo to strjevanje, taljenje ali gnitje. Pri taljenju ledenih objektov- kipov, gre za neke vrste dekompozicijo - izginjanje razmerij. Če smo prej govorili o temnih komorah, kjer nastaja fotografija, led tali fizika svetlobe - čim močnejša je, več toplote oddaja. Ta toplota tali Mervičeve ledene kipe. Pri taljenju ledu mislimo čas. Tisti čas, ko vsak zaporedni pogled na obliko izniči prejšnjega: taljenje je pripovednost časa. Vsak naslednji trenutek spremeni prejšnjega in najbližja preteklost - trenutek prej, je del časovnega reda sedanjosti.

Ledeni liki so iz zamrznjenega barvnega pigmenta. Ko se ta tali, iz objekta izriva njegov pomen. Ta kmalu “zvodeni” v ploskev naključne slike. Meje med kiparstvom in slikarstvom so zabrisane, iz predmetnosti nastane ploskev. Ta ploskev - slika je zapis odsotnega predmeta - objekta - kipa in hkrati odsotnosti same.

Ledene skulpture so nemonumentalne, male in taleče - izginjajoče. Ne moremo se zanašati na končnost, absolutnost. Trdnost je varljiva. Spomnimo, zgodovina kiparstva se je na nek način začela z nagrobnimi kamni. Njihova vloga je bila ovekovečiti spomin na umrlega, katerega podoba je bila “zamrznjena”, da bi slavila njegovo večnost. Mervičeve skulpture talečega se ledu, so nasprotje tega, tu čas pravzaprav spomin stali. Naš obstoj je krhek in kmalu pozabljen, razlije se v drugo stanje, v drugo materialnost, neskončno prehaja v druge plasti, v druge svetove, v nematerialno.

 

Aljoša Abrahamsberg