Pričetek: Torek, 03.10.2017, ob 17:00
Trajanje do: 05.11.2017
Lokacija: Layerjeva hiša
več avtorjev

6. mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj

likovna umetnost

6. mednarodni festival likovnih umetnosti

več avtorjev

3. 10. 2017 - 5. 11. 2017

Galerija Layerjeve hiše, Galerija Janez Puhar (stolp Škrlovec), Mergentalerjeva ulična galerija

 

odprtje: torek, 3.oktober, ob 17.uri

 

Galerija Layerjeve hiše

 

Večino avtorjev, ki v sklopu letošnjega likovnega festivala razstavljajo v Layerjevi hiši-Rajko Bizjak, Brut Carniollus, Gilbert Claes, Olga Mest, Eva Staber, Greetje van Son, Edmond Thommen, Laurent Ziegler in Cveto Zlate, povezuje predvsem zavezanost digitalni fotografiji in neskončnim slogovno-formalnim izraznim možnostim, ki jih ta, ob uporabi naknadni obdelavi posnetih fotografij namenjenih računalniških orodij oziroma programov v postprodukciji (npr. Adobe Photoshop, Corel Painter, Paint Shop itd.), na različne načine omogoča;

Eva Staber fotografira z analognim Lomo srednjeformatnim fotoaparatom DIANA F + in z analognimi eksperimenti pri fotografiranju, razvijanju filma in izdelavi fotografi, dosega digitalno posnetim in obdelanim fotografijam podobne učinke (lomografija).

 

Cveto Zlate, ki se je v svojem preteklem ustvarjalnem delu sicer uspešno ukvarjal tudi s črno-belo klasično fotografijo, pa je predstavljen z dvema slikama na platnu. Razstavljena dela so v slogovno-formalnem in motivnem smislu precej raznolika. Cveto Zlate ostaja zvest svojemu slogovno-formalno in motivno prepoznavnemu slikarskemu izrazu v katerem imajo vidno vlogo tudi basensko (metaforično) ali simbolno konotirane upodobitve raznih živali.

 

Fotografiji Rajka Bizjaka, ki z motivom kroga učinkujeta precej abstraktno in nerealno, nas s svojo minimalistično formo lahko asociirata na znanstveno fotografijo, na vesoljske posnetke zvezd, planetov in meglic, ki nam jih posredujejo in delajo vidne razni teleskopi in sateliti.

Podobno abstraktno učinkujejo fotografije Eve Staber, le da je pri teh, kljub na videz nerealnim slogovno-formalnim učinkom, nekoliko bolj prisoten občutek realnega, konkretnega in materialnega.

 

Tudi Gilbert Claes, ki se sicer posveča predvsem fotografiranju likovno zanimivih arhitektur oziroma njihovih detajlov (fasada, streha ipd.). Predstavlja se s fotografijama abstraktno učinkujočega stiliziranega rastlinskega motiva in nekakšne geometrijske prostorske konstrukcije, ki s svojo formo asociirata na računalniško grafiko.

Greetje van Son prav tako, ob makro in krajinski fotografiji, najraje fotografira likovno zanimive arhitekture oziroma njihove detajle (fasada, streha ipd.). Edmond Thommen v svojem ustvarjalnem izrazu združuje fotografijo, slikarstvo in grafiko. Osrednji motiv njegovega dela je golo žensko telo, zajeto v detajlnih, skrbno premišljenih kompozicijah in vizualno nasičenih teksturah.

 

Olga Mest se v svojem ustvarjalnem delu prav tako posveča predvsem fotografiranju golih ali oblečenih ženskih modelov, le da jo ob samem estetskem učinku posnetih fotografij zanima tudi zgodba, ki naj jo njene inscenirane fotografske upodobitve asociirajo.

Laurent Ziegler se pri svojem ustvarjanju posveča predvsem upodobitvenim umetnostim (ples, performans) in dokumentiranju le-teh. Pri fotografijah, ki jih razstavlja, je sodeloval s koreografom Georgom Blaschkejem in plesalko Mirijam Morad.

 

Brut Carniollus se v svojem ustvarjanju posveča predvsem iz fotografije izhajajočim digitalnim kolažem, ki s svojo kompleksno palimpsestno vizualno strukturo in sestavljanjem različnih podob, učinkujejo nerealno in fantastično.

 

Maja Medja, absolventka um.zg


 

 

Galerija Janez Puhar (stolp Škrlovec)

 

V Galeriji Janez Puhar se letos predstavljajo trije umetniki, ki so s svojim delom prepričali mednarodno žirijo že na predhodnih festivalih, da jim je podelila priznanja za njihovo delo. Zato smo izbrali naslednje avtorje: avstrijsko umetnico Renate Krammer in slovensko umetnico Evo Petrič, dobitnici priznanja na 5. Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti Kranj – ZDSLU, ki je potekal leta 2016 na tematiko Digitalna podoba in klasična slika, ter nizozemskega umetnika Nikolaja Dielemansa, dobitnika priznanja na 4. festivalu, ki je potekal leta 2015, na tematiko Sodobna pokrajina. Letos pa se vsi predstavljajo s tematiko simbola, znaka in barve.

 

NIKOLAJ DIELEMANS ustvarja pastozna večplastna dela, ki se navezujejo na naravno okolje. Izbira umirjene mešane barve, med katerimi prevladujejo zemeljski toni, sivinski odtenki, tu in tam pa se pojavi modra ali zelena barva. Nastajajo kontrasti med hladno-toplo delujočimi barvnimi komponentami. Detajle, ki jih želi poudariti, slika z intenzivnejšimi odtenki. Že sama barvna paleta nakazuje na prenos naravnega okolja, na slikovno površino. Pred nami se pojavi krajina, ki je ne moremo docela razbrati, saj umetnik uporablja različne poglede. Ponekod imamo tlorisno podobo pokrajine, spet drugič nas preseneti s frontalnim pogledom, tako kot da bi želel pokazati svet, kot ga vidi on, z vsemi pomembnimi detajli, ki jih je treba izpostaviti. Izstopa narava s polji, zaznamo pa tudi naselja in mesta. Linijska risba izrisuje neke vrste zemljevid, s stilizirano arhitekturno in urbano podobo. Po drugi strani pa kompozicijo dopolnjuje z znakovnimi likovnimi elementi, ki nosijo simbolno vsebino. Abstrahirane domišljijske zgodbe, z vidno prepoznavnostjo okolja, dopuščajo svobodno interpretacijo ter nas umeščajo v fiktivni prostor.

 

EVA PETRIČ se kot multimedijska umetnica predstavlja z instalacijo TRANShomoPLANTACIJA, v katero je združila čipke, kupljene ali dobljene iz različnih koncev sveta. Tem je dodala videoprojekcijo tkiva, posnetega med transplantacijo, ter zvok toka krvi skozi svoje srce. Celota nosi simboličen pečat, v katerem nam umetnica, kot pravi sama, poda misel, da raziskuje meje človeškega telesa in njegove ujetosti v nano in ekspo mreže. Inspiracijo je našla v človeški koži kot našem največjem organu. Ta nam služi kot zaščitna plast in čutilo z zelo kompleksno sestavo, ki ob poškodbi ožilja tvori hematom. Stanje hematoma pa nam predstavlja neko gmoto ali skupek, ki tvori spremembo. Transplantacija oziroma presaditev organov je lahko kot asociacija, ki jo neposredno povezujemo z medicino ali pa v njej vidimo skrito idejo, navezujočo se na samo človeštvo. Instalacija, ki predstavlja mrežo čipk, nas opominja na krhkost, gracilnost, lahkotnost, a hkrati v sebi nosi neko značilno noto področja, iz katerega prihaja, opozarja na drugačnost, raznolikost, prikazano skozi znakovno likovno podobo. A kljub drugačnosti se čipke kot celice povezujejo v mrežo, se prilagajajo in tvorijo celoto, so kot hematom, kot skupnost, ki naj bi se povezovala in zavedala medsebojne soodvisnosti.

 

RENATE KRAMMER raziskuje problematiko piktografije, ki predstavlja pisavo, sestavljeno iz risb, ponazarjajoč predmete, pojme, dogodke ter dejstva. Gre za komunikacijsko sredstvo, torej znak, z dogovorjenim in neposredno pomembnim namenom. Najpogosteje jih srečamo v digitalnem komunikacijskem svetu, sicer pa so naši dnevni spremljevalci – tako v prometu kot v objektih. Usmerjajo in opozarjajo nas ter nam nudijo ustrezne informacije, da se lažje orientiramo ali pravilno reagiramo. Razumljivi so tako domačinu kot tujcu brez ustreznega znanja jezika ali analfabetu. Lahko bi rekli, da so samoumevne podobe, brez katerih si ne bi mogli več predstavljati okolice, čeprav zasičenost z njimi že vpliva odklonilno na nas. Tu pa imamo nov pristop v sami izvedbi le-teh, saj nastajajo na papirju ob pomoči grafitnega svinčnika ali tuša in prostoročne linije, ki ji omogoča natančno izpeljavo znaka na podlagi reducirane forme, kar kaže na karakternost likovnega jezika umetnice. Precizno podajanje linije kljub poenostavljeni podobi pove vse. Na prvi pogled je videti kot računalniška slika, stiskana na papir, šele pogled od blizu nam odpre oči, da zaznamo prefinjeno igro, ki se skriva za vsem.

 

Melita Ažman, univ. dipl. um. zg.